Maribor, 9. oktobra 2014 (MOREL)- Danes se je v kongresnem centru Habakuk začel 5. Kongres endokrinologov Slovenije. Na otvoritveni slovesnosti je bilo podeljeno Mahkotovo priznanje za življenjsko delo. Prejela ga je prof. dr. Andreja Kocijančič. Izročil ga ji je primarij Matjaž Vrtovec. Mahkotovo priznanje za življenjsko delo (priznanje zaslužnemu članu Združenja endokrinologov Slovenije), ki so ga tokrat podelili prvič, je prejela prof. dr. Andreja Kocijančič, dolgoletna predstojnica Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni, bivša prodekanica na Medicinski fakulteti in bivša rektorica Univerze v Ljubljani, sicer pa učenka in naslednica prof. dr. Stanislava Mahkote, pionirja slovenske endokrinologije, ki je plodno nadaljevala z njegovim delom. Desetletja je vzgajala nove generacije zdravnikov endokrinologov, vodila in vzpodbujala raziskovalne dejavnosti na področju hormonov in presnove, objavila je prek 1000 znanstvenih člankov, ustanovila in urejala endokrinološko revijo Endocrinologia Iugoslavica, zastopala slovensko endokrinologijo v mednarodnih organizacijah in usmerjala zdravstveno politiko na področju diabetologije in osteoporoze, ki jo je v Sloveniji začela obravnavati prva. Odločitev, da bo prva dobitnica Mahkotovega priznanja, je bila soglasno sprejeta na sestanku programskega odbora 5. slovenskega endokrinološkega kongresa, februarja 2014. Na letošnjem kongresu sodeluje več kot 200 priznanih domačih in tujih strokovnjakov iz osmih držav. V dveh dnevih in pol bodo obravnavali novosti s področja endokrinologije in diabetologije. Po otvoritveni slovesnosti je potekalo memorialno predavanje, posvečeno prezgodaj umrlemu primariju Francu Mrevljetu, enemu od stebrov slovenske diabetologije v zadnjih desetletjih. Upokojeni diabetolog Marko Medvešček je dogajanje na področju slovenske diabetologije v zadnjih štirih desetletjih uvodoma povzel življenjsko: »40 let nazaj je bil diabetes ne mogoč. Takrat nismo ločevali tipov 1 in tipov 2, kar je najmanj. Veliko je bilo kroničnih komplikacij. Takrat diabetika niso vzeli niti na dializo ledvic in jih je bilo grozljivo gledati kako so umirali. Do danes se je spremenilo marsikaj. Edino ledvična odpoved je še vedno tista, ki kljubuje napredku medicine, medtem ko se življenjska doba zvišuje in s tem približuje nediabetikom.« (konec)